Leta 1905 sta bili ustanovljeni na območju širšega Zasavja dve planinski podružnici, in sicer v Sevnici in Litiji. Litijska podružnica je bila ustanovljena 5. avgusta 1905. Do prve svetovne vojne je podružnica skrbela za družabnost in zelo pridno prirejala izlete. Ljudje so se navajali uživati lepoto domačih krajev. Mislili pa so, da tu okrog planinski domovi niso potrebni, ker se lahko domači izletniki že isti dan vrnejo domov. Leta 1913 je postal načelnik litijske podružnice Ferdo Tomazin, lesni trgovec iz Litije. 1. sv. vojna je delovanje podružnice zavrla, po njej pa je njeno delo polagoma spet zaživelo. (J. Orožen: Zgodovina Zagorja, 1980). Leta 1927 je podružnica zgradila planinsko postojanko na Sv. planini (Partizanskem vrhu). 23. oktobra se je na otvoritvi zbralo okrog 300 ljudi. Zavetišče je bilo skromno, v njem je lahko prenočilo le 10 ljudi. Pododboru iz Zagorja je kmalu nato uspelo od cerkve na Sv. planini odkupiti hiši, ki jo je v letih od 1930 do 1932 preuredil v planinsko kočo. Poslovala je do leta 1983, ko se je vanjo vselila privatna gostilna. Zakaj so jo planinci opustili, ni podatkov. Prvo planinsko zavetišče na Sv. gori je bilo odprto l. 1927 v gospodarskem objektu poleg župnišča in gostilne. Predsednik podružnice se je namreč dogovoril z župnikom g. Nacetom Žgajnarjem, da je le-ta odstopil majhno mežnarijo, v kateri so planinci uredili skromno zavetišče, ki je imelo le en prostor, ta pa je bil jedilnica in spalnica hkrati. Svoj dom na Sv. gori so začeli planinci graditi l. 1930, dokončali pa so ga naslednje leto. Na pobudo obrtnikov podružnice se je v Litiji ustanovila kreditna zadruga imenovana Zasavska koča, ki je z deleži, darili in posojili krila stroške. Najprej so na dražbi kupili večji kos zemljišča na vzpetini, imenovani Požarnica. Skrbno in lepo zgrajeni dom je bil lesen. Otvoritev doma je bila zelo slovesna. Začel jo je župnik Nace Žgajnar z mašo na prostem in s sprevodom do doma, kjer se je slovesnost nadaljevala. Prireditve se je udeležilo okrog 1500 ljudi. Po predsedniku društva so dom poimenovali Tomazinova koča. Dom so oskrbovali zagorski planinci. Leta 1937 je dolgoletni predsednik Tomazin zaradi bolezni odstopil. Njen načelnik je postal lastnikzagorskih apnenic in znani slikar Gvidon Birolla. Leta 1932 je osrednji odbor SPD na predlog podružnice sklenil, da dopolni svoje ime. Preimenovala se je v podružnico SPD Litija - Zagorje. Planinska dejavnost je v Litiji nekoliko popustila, v Zagorju pa se je povečala. Takratni zagorski študentje in smučarji so ugotovili, da je po planinski plati Čemšeniška planina zapostavljena, in to kljub temu, da je poleg Kuma drugi najvišji vrh v Zasavju. Leta 1932 se je prerodila misel o izgradnji zavetišča na njenem vrhu. Ernest Adamič, učitelj na topliški šoli, je v časopisu Jutro zapisal: SMUČARSKO ZAVETIŠČE ZA 55 DNI: Že nekaj let se v zagorski dolini prav intenzivno razvijajo vsakojaki športi. Vršijo se vsako leto športni dnevi, smučarska tekmovanja, kolesarske dirke, kar vse je poneslo sloves zagorskega športnega gibanja delež preko zagorskih obronkov. Duša vsega gibanja je neutrudljivi planinar g. Lavoslav Mrnuh ( podpredsednik pod-odbora litijske podružnice SPD - na kratko Polde ), ki si je že v kratki dobi privzgojil kader mladih posnemovalcev. Ti so nas prav na tihem presenetili s svojo mladeniško ljubeznijo do narave. Na Čemšeniški planini, 1206 visokem hrbtu na severu zagorske kotline, izhodišču prelepih smučarskih terenov, so postavili skromno, a vsem potrebam pravega planinca odgovarjajoče leseno zavetišče... Na sami otvoritvi sta govornika g. Korosec in g. Mrnuh izrazila svoje veselje nad agilno mladino in izrekla zahvalo lastniku, kije odstopil svet ter ves les za 55 dinarjev. Vse ostalo delo so mladi planinci opravili sami. Veseli nas tako idealistično delo, ki gaje v teh časih itak malo... Ista skupina namerava postaviti v najlepših točkah ožjega Zasavja slična zavetišča. Po letu 1938 vznikne med delavci planinci ideja, da bi zgradili na Čemšeniški planini še eno zavetišče. Najbolj agilen med njimi je bil Martin Copar - Tine. Zemljišče za zavetišče je podaril Tinetov stric Ivan Drnovšek iz Jesenovega.. Cest takrat ni bilo, bilo je le nekaj slabih kolovozov, zato so morali ves potreben les zvoziti z Lok z ročnim vozičkom najprej do Jesenovega, od tu pa po strmem pobočju znositi na ramah na sam vrh planine. Zavetišče je bilo izročeno svojemu namenu leta 1938 in je dobilo ime Tinetova koča. Med drugo svetovno vojno je koča na Sveti gori pogorela. Pogoreli so tudi Župnišče, gospodarsko poslopje, gostilna in šola, ki je bila zgrajena leta 1888 na kraju, kjer je zdaj planinski dom. V času okupacije ( 1941 - 1945 ) je društvena dejavnost v Zagorju in okolici, z njo tudi planinstvo, popolnoma zamrla. Stevilni planinci so se udeležili NOB. Mnogi med njimi osvoboditve niso dočakali, med njimi tudi Tine Copar ne. Obe planinski zavetišči na Čemšeniški planini sta leta 1942 pogoreli, leto kasneje pa je bila požgana tudi Tomazinova koča na Zasavski Sv. gori. V prostorih zagorskega Sokolskega doma - Partizana je bil 15. maja 1946 ustanovni občni zbor Planinskega društva Zagorje. Njegovo prvo uradno ime je bilo: Fizkulturna zveza Slovenije, Planinsko društvo Slovenije - podružnica Zagorje ob Savi. Leta 1948 se PDS preimenuje v Planinsko zvezo Slovenije, nekdanje podružnice pa v samostojna društva. Ime Planinsko društvo Zagorje ob Savi je ostalo nespremenjeno do danes. Že na prvem obenem zboru društva se je njegov upravni odbor zavedal, kaj ga čaka, da bo moral pri planinskih domovih začeti vse znova. Pripravljenosti in volje za deloje bilo pri vseh obilo, le nekje je bilo potrebno začeti. Najprej so se lotili obnove Tomazinove koče na Sv. gori. Pogoji za delo so bili zaradi slabih poti zelo težki. Rudnik je društvu poklonil leseno barako velikosti4 x 5 m, ki so jo v dolini razstavili, nato pa po delih prepeljali na Sv.goro. Otvoritev nove koče je bila junija 1946. Delo oskrbnika je prevzel Janez Cirar z družino. Že leta 1946 je Upravni odbor (UO) začel z deli za nov planinski dom na pogorišču prejšnje šole. V ta namen je pridobil soglasje občine Zagorje in krajevnega ljudskega odbora Tirna. 30. oktobra 1949 je bil planinski dom na Sv. gori končan in predan svojemu namenu. Leta 1950 so planinci v Kotredezu ustanovili svoje planinsko društvo. Prvi cilj društva je bil zgraditi kočo na Čemšeniški planini. Občina je planinskim zagnancem podarila barako, ki so jo razstavili in z velikimi napori prenesli in spet postavili na mestu, kjer je bilo nekoč smučarsko zavetišče. Slovesna otvoritev je bila avgusta 1950. Ker je bila osnovna naloga društva s tem opravljena, je PD Kotredež leta 1952 prenehalo obstajati,njegovi člani pa so se tvorno vključili v delo PD Zagorje. Po letu 1950 se je dejavnost PD zelo razširila. Ustanovljen je bil alpinističen odsek, ki ga je vodil izkušen planinec in alpinist dr. Mirko Kajzelj. Ker je bila pozimi koča na Čemšeniški planini zaprta, je društvo sklenilo, da bo odprlo planinsko zavetišče v Jese-novem. Le-to so odprli avgusta 1953 v privatni hiši. Na občnem zboru leto kasneje so ugotovili: Koča na Čemšeniški planini zaradi povečanega obiska ne zadošča nastalim potrebam. Na zboru so zabeležili, da je gospodarskemu odseku uspelo napeljati elektriko od Sv. Primoza do koče. Potreba po zidanem domu je bila naslednja leta vse večja. Za dom na Zasavski Sv. gori je bil kupljen televizor, ki je bil zanimiva pridobitev za takratni čas, ko so si ga v dolini lahko privoščili le nekateri. Obisk doma se je zaradi tega nakupa precej povečal. Leta 1970 so stekle priprave za izgradnjo novega planinskega doma na Čemšeniški planini. Takratni predsednik društva dr. Franci Golob je bil ves navdušen nad vnemo sodelavcev - članov UO. Planinci so si dobro zapomnili njegove besede: Fizično ne bom mogel pomagati, ker se ne počutim dobro, bom pa urejal druge stvari in šel v akcijo za potrebna finančna sredstva. Njegove obljube pa je prehitela prezgodnja smrt, ki je vrste članov UO se bolj strnila. 5. maja 1970 je kmet Tine Strnišnik iz Razbora poklonil planinskemu društvu na Čemšeniški planini skoraj 3.000 m2 zemljišča. Društveni delavci so najprej začeli graditi tovorno žičnico za spravilo gradbenega materiala. Leta 1973 je bil planinski dom na ČemŠeniski planini, zgrajen. 24. 6. 1973 je bila slovesna otvoritev doma. Istočasno z otvoritvijo je PD Zagorje razvilo tudi svoj društveni prapor. V noči od 1. na 2. november 1974 so po zagorski dolini zatulile sirene in zmotile mirno noč. Planinski dom na Zasavski Sv. gori je bil v plamenih. Kljub hitri in požrtvovalni intervenciji gasilskih društev iz Time, Sentlamberta, Mlins, Izlak, Zagorja in Trbovelj, je ogenj opravil svoje. Požar je zanetila električna napeljava, gasenje pa je bilo oteženo, ker v bližini ni bilo dovolj vode. Društvo je čez noč zgubilo dom, na katerega je bilo zelo ponosno, vanj pa je bilo vloženega veliko denarja in planinske Ijubezni. Mnogi ob pogorišču niso mogli zatajiti svoje potrtosti in skritih solz. UO društva je sklenil, da se dom takoj obnovi. Slovesna otvoritev doma je bila za občinski praznik, to je 9. 8. 1976. Gospodarski odsek je leta 1982 poskrbel za napeljavo telefona na Zasavsko Sv. goro, na Čemšeniški planini pa je dogradil k domu prizidek. Društvu je uspelo pridobiti pokrovitelja za dom na Čemšeniški planini, ugledno in uspešno podjetje SVEA.